Nastanek in delovanje kluba

Objavljeno 13 Februar 2015

Po IV. plenumu CK ZKJ imenovanem Brionski plenum (1) je leta 1967 prišlo v SR Sloveniji do povečanega števila izrednih upokojevanj uslužbencev organov za notranje zadeve. Kot navaja Čelik (2) je šlo za množično prisilno upokojevanje z znamenjem čistke. Med njimi je bilo največ uslužbencev UDV (Uprava državne varnosti), miličnikov pa tudi kriminalistov. V večini primerov je šlo za relativno mlade ljudi, nekdanje udeležence NOB, ki so se po II. svetovni vojni zaposlili v organih za notranje zadeve. V plenumskem letu je bilo prisilno upokojenih 53, v letu 1967 pa 298 delavcev RSNZ. Vzrok za čistko je bil zgoraj omenjeni IV. plenum CK ZKJ, ki je potekal na Brionih v vili Istra, dne 01.07.1966. Povod za IV. plenum je bila "prisluškovalna afera " ko so bile najdene prisluškovalne naprave, v kabinetu in spalnici predsednika SFRJ Josipa Broza Tita v njegovi rezidenci na Užički ulici 15 v Beogradu. Na tem plenumu je Tito  obtožil SDV ( službo državne varnosti ) da prisluškuje državnim in partijskim funkcionarjem in da škodljivo deluje na razvoj samoupravnega sistema v državi in Aleksandra Rankoviča tedanjega podpredsednika SFRJ, sekretarja CK ZKJ in dolgoletnega zveznega sekretarja za notranje zadeve. Na plenumu so Rankoviča izključili iz CK ZKJ in ga razrešili vseh funkcij, prav tako tudi tedanjega zveznega sekretarja za notranje zadeve Svetislava Stefanovića- Čeča. Po plenumu je bilo v vseh republikah tedanje Jugoslavije večina " Rankovičevih " ljudi umaknjenih iz političnega in delovnega procesa in izredno upokojenih. Navedeni dogodek še danes ni popolnoma pojasnjen. Ker je bil kasneje Rankovič aboliran s strani Tita, je verjetno, da je šlo v tem primeru za zrežiran proces ter boj za Titovega naslednika ( Kardelj, Rankovič, Bakarič ). Ker je tudi Tito na začetku plenuma omenil, da gre v tej zadevi najbrž tudi za znake frakcijsko grupaškega boja, boja za oblast gre najbrž verjeti navedbam dr. Ladislave Slavke Rankovič (3), da so s tem hoteli takrat odstraniti tretjega najmočnejšega moža v Jugoslaviji Aleksandra Rankovića- Leka. Na kasnejšem V. plenumu CK ZKJ je Edvard Kardelj kot razpravljalec omenil (4 ), da pomeni brionski plenum začetek nove revolucije in da je družbo osvobodil bremena kompromisov. Omenil je, da je IV. plenum razbil iluzijo lažne enotnosti in da nekateri pretiravajo za deformacijo vse uslužbence državne varnosti, čeprav je bila večina med njimi zavedna in revolucionarna. Dejal je še, da je potrebno kritizirati koncepcijo službe državne varnosti, njene metode, ne pa kar počez vseh ljudi zaposlene v njej in v organih za notranje zadeve.

Med upokojenimi delavci se je  porodila zamisel, da bi ustanovili stanovsko društvo, v katerem bi združevali svoje interese. Ustanovitvi društva je bil naklonjen tudi takratni načelnik UJV Ljubljana Ivan Winkler in šef milice UJV Ljubljana Šturm Andrej, katera sta obljubila klubu vso materialno in finančno pomoč. Dne 15.07.1969 ob 16.00 uri so se v prostorih doma Maksa Perca v kinodvorani v Ljubljani na ustanovnem občnem zboru zbrali ustanovni člani kluba. Ustanovnega občnega zbora se je udeležilo 27. članov, ustanovitve pa se je udeležil tudi šef milice Šturm Andrej. Na ustanovnem občnem zboru kluba so izvolili organe kluba in izvolili njihove predstavnike. V upravni odbor so bili izvoljeni predsednik kluba Maks Burgar, podpredsednik Rozman Pavle, tajnik Jože Vidovič, in blagajnik Poženel Malči. Poleg navedenih so bili v upravni odbor izvoljeni še Verlič Alojz, Žužek Alojz, Erjavec Slavko in Mužič Jože.

Izvolili so tudi tričlanski nadzorni odbor v sestavi Lapajne Lado, Rozman Dušan in Kržišnik Sonja. Na ustanovnem občnem zboru so sprejeli tudi Pravila kluba s katerim je klub dobil naziv Klub upokojenih delavcev organov za notranje zadeve Ljubljana s sedežem na Trdinovi ulici št. 4 v avtoparku, kjer je UJV Ljubljana odstopila prostore klubu. 23.07.1969 je klub poslal na Skupščino občine Ljubljana Center vlogo za registracijo kluba, le ta pa je dne 27.08.1969 izdala odločbo o ustanovitvi kluba in ga pod zaporedno številko 239 vpisala v register društev. Dejavnost kluba je bila določena za območje mesta Ljubljana, v klub pa se je lahko včlanil vsak upokojeni delavec organov za notranje zadeve, ki je prebival na območju UJV Ljubljana. Namen ustanovitve kluba je bilo združevanje upokojenih delavcev, da bi v okviru kluba razvijali športno, kulturno, zabavno in ostalo dejavnost.

V 3. členu pravil je bilo določeno, da razen pomoči klub nudi članom tudi pogodbeno delo, kot je varovanje premoženja, prevoz in prenos denarja itd. V ta namen je klub z delovnimi organizacijami, bankami in drugimi ustanovami sklepal pogodbe, člani, ki so delali ta opravila pa so morali klubu plačevati 10 % prispevek. O ustanovitvi kluba je bil s strani predsednika Burgar Maksa in tajnika Vidovič Jožeta obveščen takratni republiški sekretar za notranje zadeve, katerega sta obiskala in ga seznanila z namenom delovanja kluba, le ta pa je ob tem izrazil zadovoljstvo z ustanovitvijo kluba. Na prvi seji upravnega odbora, je bila določena mesečna članarina v znesku 1 din. Člani upravnega odbora so sprejeli sklep, da se uvede za člane samoprispevek v obliki samopomoči, ki je na prostovoljni bazi, pomoč pa se bi nudila potrebnim članom, s tem, da se bi sredstva vrnila ob morebitnem prenehanju članstva. Obenem so določili, da pogodbe v imenu kluba sklepata in podpisujeta predsednik in tajnik kluba in določili uradne ure kluba, ki so bile od 08.09.1969 vsak dan v tednu od 15.00 do 18.00 ure, razen sobote in nedelje. Člani upravnega odbora so imeli seje vsak ponedeljek ob 16.00 uri. Kasneje je zaradi povečanega obsega dela, klub preselil svoj sedež na Čopovo ulico št 42/II v Ljubljani, nato pa na Kotnikovo ulico 8 v Ljubljani. Dne 24.12.1975 so člani na občnem zboru kluba sprejeli nova ( druga ) pravila, ker je klub razširil območje svojega delovanja. Delovati je pričel na območju vseh mestnih ljubljanskih občin, občine Grosuplje, Domžale, Kamnik, Ribnica, Kočevje, Cerknica, Logatec, Vrhnika, Litija, Hrastnik, Zagorje in Trbovlje. Zaradi razširitve območja delovanja in uskladitve novih pravil je RSNZ, dne 07.10.1976 izdal ustrezno odločbo in vpisal klub v register društev pod zap. št. 42. Na občnem zboru,  dne 26.12.1979 so člani sprejeli sklep o preimenovanju kluba. Sklenili so, da se klub preimenuje v  Klub upokojenih delavcev organov za notranje zadeve Ljubljana- Maksa Perca, skrajšano Klub Maksa Perca in sprejeli spremembe in dopolnitve pravil. Istočasno so na občnem zboru spremenili določbe mandatne dobe organov in o številu članov v posameznih organih. Na volitvah so člani izbrali novega predsednika kluba Rozman Dušana- Orlova in tajnika Bregar Jožeta. RSNZ je 14.04.1980 izdal odločbo o preimenovanju kluba. 05.10.1995 je bil sprejet Zakon o društvih (Ur. list RS št. 60/95), ki je začel veljati 04.11.1995. Novost tega zakona je bila, da je v 1. členu prepovedal ustanavljanje društev izključno z namenom opravljanja pridobitne dejavnosti, prav tako je prepovedoval takšno delovanje že registriranim društvom. Zato je klub na občnem zboru 28.05.1996 sprejel ( tretje ) spremembe Pravil kluba, ki so bila usklajena z novim zakonom o društvih. Na izrednem občnem zboru, dne 18.11.2004 so člani kluba izvolili novega predsednika in tajnika kluba. Za predsednika je bil izvoljen Jurišič Niko, za tajnico pa Mišetič Milena. 23.03.2005 so na občnem zboru člani sprejeli odločitev, da se ime kluba preimenuje v Klub upokojenih delavcev MNZ Maksa Perca Ljubljana in sprejeli nova ( četrta ) Pravila kluba, ki so v veljavi še danes. Ker je bila v imenu kluba kratica MNZ, je 25.04.2005 Ministrstvo za notranje zadeve izdalo pisno soglasje k uporabi imena MNZ kot sestavnega dela imena društva.11.05.2005 je Upravna enota Ljubljana izdala odločbo o vpisu kluba s spremenjenim imenom v register društev pod zaporedno številko 260.    

Tajniki kluba:

Vidovič Jože, 1969- 1979

Bregar Jože, 1979- 2004

Telban Danica, 2004

Mišetič Milena od  leta 2004

 

Predsedniki kluba:

Burgar Maks, 1969- 1979

Rozman Dušan, 1979- 2004

Medved Jože, v.d. predsednika 2004

Jurišič Niko od leta 2004

Maks Burgar fotografija3 001

Prvi predsednik kluba Maks Burgar, fotografirano 12.07.1979 ob 10. letnici kluba

Rozman Dušan Orlov 001

Drugi predsednik kluba Rozman Dušan-Orlov, fotografirano 12.07.1979 ob 10. letnici kluba

Medved Jože in Telban Danica01

V.D. predsednika Medved Jože (tretji iz desne proti levi) in tajnica Telban Danica (druga iz leve proti desni) 

Jurišič Niko 001Sedanji predsednik kluba Jurišič Niko ( prvi iz leve proti desni )  

 

Faksimile zapisnika ustanovnih članov društva:

Seznam 1 ustanovnih članov kluba server

Faksimile zapisnika ustanovnega občnega zbora kluba:

 

Zapisnik ustanovnega občnega zbora 11Zapisnik ustanovnega sestanka 2. stran 001

Faksimile vloge za registracijo kluba:

Zahteva za registracijo kluba 23.07.1969 001

Faksimile odločbe Skupščine mesta Ljubljana o ustanovitvi kluba

Odločba o vpisu v register društev Mačkova 001

Faksimile prvih pravil kluba

 Pravila kluba 1. stran 001Pravila kluba 2. stran 001Pravila kluba 3 stranPravila kluba 4Pravila kluba 5Pravila kluba 6Pravila kluba 7

Faksimile pooblastila SDK

Pooblastilo za SDK 1. stranPooblastilo za SDK 2. stran 001

Faksimile časopisnega članka o ustanovitvi kluba

Časopisni članek o ustanovitvi kluba 001

Faksimile zapisnika prve seje upravnega odbora

1. seja upravnega odbora 1. stran1. seja upravnega odbora 2. stran

Faksimile prve strani ( drugih ) Pravil kluba, z dne 24.12.1975

1. stran II

Odločba RSNZ o razširitvi delovanja kluba, z dne 07.10.1976

12

Sklep občnega zbora o preoblikovanju imena Klub upokojenih delavcev organov za notranje zadeve Ljubljana v Klub upokojenih delavcev organov za notranje zadeve Ljubljana- Maksa Perca z dne 26.12.1979

Preimenovanje kluba 001

Faksimile 1. strani ( tretjih ) Pravil kluba upokojenih delavcev organov za notranje zadeve Ljubljana- Maksa Perca

 

Pravila kluba UD ONZ Ljubljana Maksa Perca 1

Faksimile odločbe RSNZ o preimenovanju kluba v register društev

Odločba RSNZ 1. stran 001Odločba RSNZ 2. stran 001

Faksimile vloge za vpis v register društev, 06.12.1996

Vloga za vpis v register društev 001

 Faksimile odločbe MNZ o soglasju k uporabi imena MNZ kot sestavnega imena društva

Soglasje MNZ o imenu 001

Odločba upravne enote Ljubljana o preimenovanju imena kluba

Odločba upravne enote 1Odločba upravne enote 2. stran 001

 

Viri:


Arhivsko gradivo Kluba upokojenih delavcev MNZ Maksa Perca Ljubljana  


1). Jovan P. Popović, Četvrta sednica CK SKJ, arhiv Jugoslavije,  1999
2). Mag. Pavle Čelik, Trideset jeseni, MNZ RS, USS,SAGZ, Ljubljana, 1999
3). Dr. Ladislava Slavka Ranković, Život uz Leku, Beograd 1998
4). Dolenjski list, št.39, Novo mesto, 06. oktober 1966

Gradivo zbral in članek napisal Slavko Majerič.        


 

Narodni heroj Maks Perc

Objavljeno 11 Februar 2015

Miro Perc - Maks, Slovenski narodni heroj

* 2. Februar 1912, Ljubljana, † 1. April 1945, Vogalce

Miro Perc- Maks je bil rojen 2. februarja 1912 v Ljubljani. Izhaja iz železničarske družine, odraščal pa je v Zeleni jami v takratnem predmestju Ljubljane. Kot bistri deček je spoznaval velike socialne razlike, po končani gimnaziji pa se je vpisal na gradbeni oddelek tehnične fakultete v Ljubljani. Že leta 1934 je postal član Komunistične partije Slovenije. Med vojno je imel v svojem stanovanju v Mostah eno od partijskih ciklostilnih tehnik, katero policija ni nikoli odkrila. Ob zasedbi Ljubljane je glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet Miru Percu kot nekompromitiranemu komunistu in rezervnemu oficirju stare jugoslovanske vojske zaupalo organiziranje ustanovitve ene od prvih partizanskih čet na Dolenjskem. V začetku avgusta 1941 je odšel iz Ljubljane na Metnaj nad Stično, kjer je ustanovil Temeniško partizansko četo. V septembru istega leta se je četa zaradi povečanja števila partizanov preimenovala v Stiško četo, njen komandir pa je postal Miro Perc. Četa je na Dolenjskem izvedla več uspešnih operacij. 15. decembra 1941 je bil na Kremenjaku ustanovljen II. Štajerski bataljon, vanj pa se je vključila tudi Stiška četa. II. Štajerski bataljon sta tedaj vodila komandant Franc Rozman- Stane in politkomisar Dušan Kveder- Tomaž. Februarja 1942 je štab II. Štajerskega bataljona poslal Mira v Ljubljano, da bi o delu bataljona poročal glavnemu poveljstvu partizanskih čet, ki je bil tedaj še v Ljubljani. Ob tem ga je italijanska policija naključno prijela na Wolfovi ulici v Ljubljani , Miro pa se je policiji legitimiral z ponarejenimi dokumenti pod imenom Maks Fišer. Italijanska policija je Mira ne vedoč kdo je poslala v koncetracijsko taborišče Gonars. V taborišču so ga namestili v barako št. 22 v sektor Beta, kjer so bili že zaprti vidni funkcionarji KP in NOB. Taboriščni komite je pričel razmišljati o pobegu iz taborišča in sprejel odločitev, da načrt o pobegu   izpelje Maks Perc. Imenovani je po odločitvi komiteja pričel z ostalimi taboriščniki kopati rov iz barake do bodeče žice. V noči iz 30. na 31. avgusta ko je bil rov izkopan so Franc Ravbar-Vitez, Boris Kraigher, Ludvik Pangerc, Janez Učakar, Bojan Štih, Viktor Ilovar, Maks Perc in Ivan Bratko (1) pobegnili iz taborišča. Vsi taboriščniki so se po uspešnem pobegu priključili Primorskim partizanom. Maks Perc je po pobegu postal komandant IV.bataljona Soškega odreda, kasneje pa komandant III.bataljona Severnoprimorskega odreda s katerim se je boril po Benečiji in Furlaniji. Kmalu zatem mu je bila zaupana organizacija OZNE na Primorskem, nekoliko kasneje pa je postal član oblastnega komiteja KPS za Primorsko in načelnik OZNE za Primorsko z činom podpolkovnika. Maks Perc je 1. aprila 1945 v Vogalcih na Primorskem padel v boju z nemškim okupatorjem, ko so le ti v najbolj kritični situaciji obkolili IX. Korpus NOV in PO Slovenije.

Maks Perc 1

Viri:

Arhivsko gradivo Kluba upokojenih delavcev MNZ Maksa Perca Ljubljana,

Življenjepis Maksa Perca, ki so ga sestavili člani kluba,  udeleženci NOB,

  1. Ivan Bratko, slovenski pisatelj in taboriščnik v Gonarsu, Beg iz Gonarsa, Prešernova knjižnica, Ljubljana, 1949. * 15. Februar 1914, Celje †23. Marec 2001, Ljubljana.

Gradivo zbral in članek napisal Slavko Majerič.