Narodni heroj Maks Perc

Objavljeno 11 Februar 2015

Miro Perc - Maks, Slovenski narodni heroj

* 2. Februar 1912, Ljubljana, † 1. April 1945, Vogalce

Miro Perc- Maks je bil rojen 2. februarja 1912 v Ljubljani. Izhaja iz železničarske družine, odraščal pa je v Zeleni jami v takratnem predmestju Ljubljane. Kot bistri deček je spoznaval velike socialne razlike, po končani gimnaziji pa se je vpisal na gradbeni oddelek tehnične fakultete v Ljubljani. Že leta 1934 je postal član Komunistične partije Slovenije. Med vojno je imel v svojem stanovanju v Mostah eno od partijskih ciklostilnih tehnik, katero policija ni nikoli odkrila. Ob zasedbi Ljubljane je glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet Miru Percu kot nekompromitiranemu komunistu in rezervnemu oficirju stare jugoslovanske vojske zaupalo organiziranje ustanovitve ene od prvih partizanskih čet na Dolenjskem. V začetku avgusta 1941 je odšel iz Ljubljane na Metnaj nad Stično, kjer je ustanovil Temeniško partizansko četo. V septembru istega leta se je četa zaradi povečanja števila partizanov preimenovala v Stiško četo, njen komandir pa je postal Miro Perc. Četa je na Dolenjskem izvedla več uspešnih operacij. 15. decembra 1941 je bil na Kremenjaku ustanovljen II. Štajerski bataljon, vanj pa se je vključila tudi Stiška četa. II. Štajerski bataljon sta tedaj vodila komandant Franc Rozman- Stane in politkomisar Dušan Kveder- Tomaž. Februarja 1942 je štab II. Štajerskega bataljona poslal Mira v Ljubljano, da bi o delu bataljona poročal glavnemu poveljstvu partizanskih čet, ki je bil tedaj še v Ljubljani. Ob tem ga je italijanska policija naključno prijela na Wolfovi ulici v Ljubljani , Miro pa se je policiji legitimiral z ponarejenimi dokumenti pod imenom Maks Fišer. Italijanska policija je Mira ne vedoč kdo je poslala v koncetracijsko taborišče Gonars. V taborišču so ga namestili v barako št. 22 v sektor Beta, kjer so bili že zaprti vidni funkcionarji KP in NOB. Taboriščni komite je pričel razmišljati o pobegu iz taborišča in sprejel odločitev, da načrt o pobegu   izpelje Maks Perc. Imenovani je po odločitvi komiteja pričel z ostalimi taboriščniki kopati rov iz barake do bodeče žice. V noči iz 30. na 31. avgusta ko je bil rov izkopan so Franc Ravbar-Vitez, Boris Kraigher, Ludvik Pangerc, Janez Učakar, Bojan Štih, Viktor Ilovar, Maks Perc in Ivan Bratko (1) pobegnili iz taborišča. Vsi taboriščniki so se po uspešnem pobegu priključili Primorskim partizanom. Maks Perc je po pobegu postal komandant IV.bataljona Soškega odreda, kasneje pa komandant III.bataljona Severnoprimorskega odreda s katerim se je boril po Benečiji in Furlaniji. Kmalu zatem mu je bila zaupana organizacija OZNE na Primorskem, nekoliko kasneje pa je postal član oblastnega komiteja KPS za Primorsko in načelnik OZNE za Primorsko z činom podpolkovnika. Maks Perc je 1. aprila 1945 v Vogalcih na Primorskem padel v boju z nemškim okupatorjem, ko so le ti v najbolj kritični situaciji obkolili IX. Korpus NOV in PO Slovenije.

Maks Perc 1

Viri:

Arhivsko gradivo Kluba upokojenih delavcev MNZ Maksa Perca Ljubljana,

Življenjepis Maksa Perca, ki so ga sestavili člani kluba,  udeleženci NOB,

  1. Ivan Bratko, slovenski pisatelj in taboriščnik v Gonarsu, Beg iz Gonarsa, Prešernova knjižnica, Ljubljana, 1949. * 15. Februar 1914, Celje †23. Marec 2001, Ljubljana.

Gradivo zbral in članek napisal Slavko Majerič.